ANATOMIJA IN FIZIOLOGIJA KOLENSKEGA SKLEPA
Koleno je sestavljen sklep v katerem se stikajo tri kosti: stegnenica, golenica in pogačica. K stabilnosti sklepa prispevajo ligamenti, ki koleno varujejo pred velikimi premiki in s tem pred poškodbami (spredni in zadnji križni liga
ment, dva kolateralna ligamenta, posteriolateralni in posteriomedialni kapsularni ligamentarni kompleks). Sklepne površine stegnenice, golenice in pogačice, oba meniskusa in ligamenti so statični stabilizatorji kolena. Dinamični stabilizatorji kolena pa so mišice, ki z zgornje in spodnje strani prečkajo kolenski sklep. Da bi razumeli značilne poškodbe v kolenu, je potrebno poudariti, da ima kolenski sklep zelo plitvo sklepno čašico, glavica sklepa pa spominja na valj. To po eni strani omogoča veliko gibljivost kolena, po drugi starani pa je kolenski sklep prav zaradi teh značilnosti nestabilen in zelo podvržen poškodbam.
POŠKODBE SPREDNJE KRIŽNE VEZI
Zaradi nestabilne anatomije pa naj bi imel prav kolenski sklep zelo dobre mišice. Če te mišice zaradi različnih vzrokov niso dovolj močne, da bi koleno prenašalo obremenitve ki mu jih nalagamo, pride do poškodb. Sprednja križna vez ali ACL preprečuje, da nebi sklepna glavica ušla navspred iz svoje sklepne jamice. Zato se pogostokrat poškoduje pri kontaktnih športih z žogo, kjer igralec preobremeni abducirano in iztegnjeno nogo. Prava epidemija poškodb sprednjih križnih vezi se je pojavila z uvedbo visokih in čvrstih smučarskih čevljev, ki fiksirajo golen in gleženj in se obremenitve prenašajo na koleno. Na splošno so za poškodbo sprednjih križnih vezi tvegani športi kot so; smučanje, košarka, nogomet, rokomet, odbojka in gimnastika, pogoste pa so te poškodbe tudi pri aktivnih vojakih.
Pri diagnostiki strgane sprednje križne vezi je pomembna anamneza, da zna poškodovanec opisati mehanizem poškodbe. Pacient pove, da je ob poškodbi zaslišal močan pok v kolenu. V prvih urah po poškodbi se pojavi oteklina, huda bolecina, poškodovanec ne more več stopiti na nogo.
V veliko pomoč nam je pri diagnostiki MRI pregled pa tudi artroskopija. Če je prišlo do popolnega strganja sprednje križne vezi, je koleno po konzervativnem zdravljenju le redkokdaj dovolj stabilno, da bi se poškodovanec lahko ukvarjal s katerokoli aktivnostjo. Sprednja križna vez je tudi prekratka, da bi jo lahko po raztrganju zašili v dolžini, ki bi zagotavljala zadostno stabilnost. Zato se pri t.i. ogroženih poškodovancih priporoča zgodnjo rekonstrukcijo križne vezi s presadkom. Prav tako je to edina terapija, ki pride v poštev pri kronični nestabilnosti kolena.
Ogroženi poškodovanci so tisti, pri katerih obstaja zaradi aktivnosti velika verjetnost, da se bodo pojavljali nepravilni gibi kolena in subluksacije ali da zaradi nestabilnosti ne bodo mogli opravljati določenega dela. Mednje štejemo mlade, športno aktivne poškodovance, še posebej vrhunske športnike, terenske delavce, intervencijske delavce, ki pri svojem delu uporabljajo borilne veščine. Doslej je bila indikacija za rekonstrukcijo omejena na mlajše od 40 let, vendar je sedaj zaradi razvoja boljše in enostavnejše tehnike razširjena praktično na vse starostne skupine s pogojno rizično aktivnostjo.
Kadar pa govorimo o delni rupturi-raztrganini sprednje križne vezi, pa ima fizioterapija pri rehabilitaciji bolnika zelo pomembno vlogo. Na žalost skoraj nikoli se ne zgodi, da bi imel poškodovanec samo poškodovano križno vez. Večinoma so to sestavljene poškodbe, kjer so prizadete tudi druge strukture sklepa, to je stranske vezi, meniskusi, sklepni hrustanec, včasih pa tudi zadnja križna vez.
V zgodnji fazi po poškodbi je zelo pomembno ugotoviti, kaj vse je poškodovano. Na ta način se lažje prebijamo do cilja terapije, kar je zmanjšanje otekline in bolečine, pridobivanje popolne gibljivosti kolenskega sklepa, ter vzdrževanje in povečevanje mišične moči, da bi kolenu povrnili čim boljšo funkcijo:
1. zmanjševanje otekline s krioterapijo,laserjem
2. zmanjševanje bolečine z protibolečinsko terapijo 3. mehčanje notranjih brazgotin in zarastlin 4. regeneracija hrustanca z MBST® terapijo s čimer dosežemo dolgoročni učinek 5. večanje obsega gibljivosti in mišične moči: izometrične vaje mišic kolenskega sklepa, mobilizacija pogacice, kontinuirano pasivno razgibavanje s pomočjo kinematične opornice, elektrostimulacija kvadricepsa, če bolnik ne zna ali ne more pravilno napenjati te mišice, pasivno in aktivno razgibavanje kolenskega sklepa ob pomoči fizioterapevta, vstajanje, hoja z berglami, hoja po stopnicah.
