PREOBREMENITVENI  SINDROM

 

Izraz sindrom pomeni skupek težav, katere dajejo skupno sliko določenega obolenja. Kadar govorimo o sindromu preobremenitve, gre največkrat za poškodbe tetiv in njihovih narastišč na kost, kjer gre za več tako imenovanih mikro poškodb ali mikro travm.

Zdrava tetiva je sestavljena iz niza paralelno sestavljenih niti. Pri poškodbi se te niti natrgajo ali popolnoma strgajo. Poškodba lahko nastane naenkrat pri enkratnem hitrem gibu, ali pa nastaja počasi. Poškodba je lahko delno natrganje (parcialno natrganje) ali pa popolna strganina (totalna ruptura tetive). Za popolno strganje je značilna močna, ostra bolečina, ki nastopi točno ob določenem trenutku.

Lahko pa nastaja poškodba počasi pri večkratnih ali ponavljajočih se nepravilnih ali prepovedanih gibih. Lahko se strga del tetive ali več niti v telesu tetive. V začetku ko je poškodba manjša, po navadi nimamo še nobenih težav. Vendar pa se počasi, če preobremenitev traja dlje časa, poškodbe množijo in seštevajo ( npr.epikondilitis ali teniški komolec). S časom se pojavijo tudi bolečine in težave. Bolečina pri preobremenitvenem sindromu je lahko povsem individualna in ni nujno odvisna od velikosti poškodbe. Lahko je stalna ali pa se pojavi občasno, lahko se pojavi v mirovanju ali pri gibanju, pred ali po fizični aktivnosti. Včasih je prisotna samo zjutraj in se čez dan umiri, nato pa se pojavi zopet naslednje jutro (npr. plantarni fascitis, ahilova tendopatija).

Primer preobremenitvenega sindroma, kot je npr. rotatorna manšeta, lahko povzroči omejeno gibljivost v sklepu. Nezdravljen sindrom s časom lahko izzove tudi degenerativne procese na bližnjih mehkih tkivih in povzroči proces, ki se zelo težko zdravi.

Če pri preobremenitvenem sindromu zanemarimo bolečino in omejeno gibljivost, se zaradi kompenziranja gibov, sindrom širi v okolico. Zato pogosto vidimo, kako se širijo bolečine na primer iz področja preobremenjenih ahilovih tetiv v kolena, iz vratu v ramena ali obratno, ali kako se pojavijo bolečine v križu zaradi plantarnega fascitisa. Zato je zelo pomembno, da bolečine ne zanemarimo.

Razlikujemo tri stopnje procesa preobremenitvenega sindroma:

    Akutno vnetje občutimo kot izrazito bolečino, toploto ob dotiku, povečano bolečino pri gibanju. Akutno vnetje običajno traja od nekaj ur do nekaj dni. Takšno stanje je bolj redko, zahteva pa mirovanje, tako da telesu omogočimo, da se samo pozdravi. Kadar pa nastopi, je to praviloma posledica že obstoječega subakutnega ali kroničnega stanja. Kar pomeni, da je pacient ignoriral bolečino ter nadaljeval s fizično aktivnostjo in si povzročil nove poškodbe že načetega tkiva.

    Subakutno vnetje nastopi po umirjanju akutne faze. V tej fazi telo poizkuša popolnoma pozdraviti poškodbo, tako da na mestu poškodbe tvori kolagenska vlakna. To traja od nekaj tednov do nekaj mesecev. Največkrat pride do popolnega zaceljenja.

     Kronično stanje je stanje oziroma rezultat neuspešnega poskušanja telesa, da do konca pozdravi poškodbo. Poškodba ostane, s tem pa tudi bolečina. Na poškodovanem mestu je tkivo degenerirano, slabše kvalitete in premalo prekrvavljeno. Največkrat se tu razvijejo kalcinacije. Sestava poškodovane tetive je povsem drugačna od običajne in se hitro ponovno poškoduje.

Zdravljenja vsakega od teh treh stadijev je kompleksno in individualno, vendar pa obstajajo neke splošne smernice.

V akutni fazi je pomembno umiriti vnetje. Dobrodošel je počitek in hlajenje. Izogibamo se gibov, ki bolijo ali povzročajo poslabšanje stanja. Potrebne so vaje, ki ohranjajo nebolečo gibljivost, za katere bolnik dobi inštrukcije v fizioterapiji. Večkrat je potreben tudi analgetik ali nesteroidni antirevmatik. Ko nastopi subakutno stanje je potrebno nadaljevati s fizioterapijo. Potrebna je laserska terapija, s pomočjo katere poizkušamo popolnoma odpraviti vnetni proces in dokončati proces celjenja. Uporabimo tudi protibolečinsko elektroterapijo , ultrazvočno terapijo, prečno frikcijo, mobilizacijo. Da pa bi popolnoma sanirali stanje v okolici poškodbe in povečali regeneracijo, ter preprečili nastanek ponovnih poškodb, pa uporabimo magnetno resonančno ali MBST terapijo, ki ima močan regenerativni učinek. S tem preprečimo, da subakutno stanje ne preide v kronično.

Poleg tega, da odpravimo bolečino in vnetje, je pomembno ohranjati funkcionalnost, katero dosežemo s pomočjo individualnih terapevtskih vaj, za kar je potrebno obiskovati fizioterapijo. Nestrokovne vaje doma, lahko obolenje močno poslabšajo. Po obisku fizioterapije, terapevt izvede fizioterapevtsko diagnostiko s ciljem doseči sprostitev obolelega področja, povečati gibljivost, in na koncu okrepiti mišično moč .

Velika večina (80%) preobremenitvenih sindromov se s klasičnimi metodami fizioterapije dobro pozdravijo že v akutni in subakutni fazi. Pri ostalih pacientih pa se zaradi različnih vzrokov (predvsem prepozna fizioterapija) razvije kronično stanje. Na mestu obolenja postane tetiva slabše prekrvavljena, manj elastična in se z bolečino odziva na raztezanje. Takšno kronično obolenje nastopi, kadar bolečina traja več mesecev neprekinjeno. V takšnih primerih, če smo izčrpali vse možnosti fizioterapije,  je potrebno spremeniti pristop v zdravljenju. V krajnem slučaju je to blokada (injekcija antirevmatika in analgetika) ali pa operativno zdravljenje.  Blokadi se najraje izognemo, saj lahko povzroči prezgodnje staranje in prehitre poškodbe na mestu injekcije. Po operativnih stanjih pa je rehabilitacija največkrat dolgotrajna in večkrat vprašljiva.